VPIS DOGODKA:
NAKLJUČNE SLIKE
FOTO GALERIJE
Splošno
Spat gre ob osmih, vstane ob pol štirih zjutraj. Pravi, da skuša živeti čim bolj v duhu starih menihov. »Kar pomeni, da si urnik številnih dnevnih opravkov rahljam predvsem s kapelico in štalo. Delaj in moli. Po urah hudega mozganja me molitev umiri, gnoj pa me po vsem tem miselnem naprezanju stabilizira.« Normalen kmet, hitro pojasni, skida gnoj iz hleva približno enkrat vsak drugi dan. Sam pa gre svoji ljubljeni Kapri domovanje vsak dan očistit trikrat. Pa ne samo zaradi nje. »Sredi gnoja pridejo najbolj originalne misli in ideje. Kaj ni zanimivo – šele ko prav načrtno odklopim misel! Za mizo lahko še tako srdito tuhtam, pa preboja ne bo.« Naj dodam, da me je med pogovorom vedno znova prevzelo, kako samodejno se njegov um obrne k iskanju rešitev. Nak, kljub neizprosnosti njegove diagnostike ni pater Gržan še niti približno obupal nad človeško vrsto.
Ob zori slovenske osamosvojitve ste kot mlad kaplan pri Svetem Ožboltu na Ptuju zrli v prihodnost z velikim upanjem in idealizmom. Kaj vidite danes? Kje smo in kam gremo?
Kje smo? Tam, kjer ne bi smeli biti. Kam gremo? Kaže, da samo še na slabše.
Obenem pa nam po vseh kanalih dopovedujejo, da nam je bolje, kot nam je bilo prej. No, da doumeš, da to preprosto ni res, se je treba samo ozreti po vsakdanu premnogih sodržavljanov. Dopovedujejo nam tudi, da zdaj živimo svobodno. A sam sem recimo svoje misli lahko enako svobodno izražal tudi v prejšnjem režimu. Takega dogmatizma, kot vlada v medijih danes, pa nisem videl še nikoli. Postali smo družba vojskujočih se enoumij. In popolne brezbrižnosti do sočloveka.
Ekonomija bi morala biti ena najbolj etičnih ved, a jo je povsem ugrabilo tisto, kar javnost pozna pod besedo neoliberalizem. Temeljna beseda za razumevanje naše resničnosti je izkoriščevanje. Da se to izkoriščevanje lahko nadaljuje in celo še poglablja, je politika v spregi z mediji ustvarila ozračje edinih možnih rešitev. Alternativ krčenju pravic in celostne izprodaje družbe kakor da sploh ni. Kar se seveda lahko zgodi samo, če ljudje dovolijo, da politiki in mediji mislijo namesto njih.
Stanje je po tridesetih letih ‘svobode’ dejansko recej porazno. Je pa res, da je vmes tudi večina zahodnega sveta razvila izrazito samomorilne težnje. Ste se tudi zato umaknili v gorsko samoto?
Ne. V gore sem se umaknil zaradi globoke izčrpanosti in možganske kapi, ne da bi sploh vedel, kolikšen profit me čaka. Odprlo se mi je povsem novo obzorje uvidov. V tišini se v človeku obudi naravni dar intuicije, vedenja prek čutenja. To pa je pogoj za še okrepljeno sočutje do vsega živega. Tihota tu gori mi je počasi omogočila, da se zavem, da so tudi drevesa okoli mene živa bitja, ki imajo do mene odnos. V tišini se prebuja marsikaj, kar je ljudem po naravi dano, pa jim je potem odvzeto. Namreč ko jih odtujijo od njih samih.
Kdaj in kako se to zgodi?
Oh, že od malega nas samo odtujujejo. Odkar vemo zase, smo nagrajevani ne za srčnost ali iskrenost, temveč za – kaj?
Pridnost. Tako je. Za ubogljivost. Učiteljevo obličje ne zažari, če smo izumili zanimivo samosvoj odgovor. Čast sicer izjemam, ampak tipični učitelj nas pohvali, če smo dobesedno ponovili za njim. In če znamo pravilno odigrati vlogo, ki nam je bila dodeljena, ne da bi nas kdo kaj vprašal. Spomnim se, kako se je moj pranečak v tretjem razredu domislil čisto svojega načina reševanja malce bolj zapletene matematične naloge. Pri tem je na lastno pest prišel celo do dveh še kar zahtevnih aksiomov. Kot povratno informacijo pa je dobil, da je rezultat sicer res pravilen, a naj se vseeno raje drži ustaljenih postopkov.
Če si v izobraževanju dolga leta navajan samo, da ponavljaš in da te nihče nič ne sprašuje – da torej nikogar ne zanima, kako ti zaznavaš resničnost… Potem seveda počasi izgubiš sebe. Temu procesu so mnogi toliko podlegli, da sploh niso več zmožni podvomiti o splošno sprejetih »resnicah«. No, saj prav zato je sploh možno, da je človek s svojimi neizmernimi darovi spoznavnosti danes tako celostno zasužnjen.
Navdušen sem, da velik del krivde polagate na prag izobraževalnega sistema. Mnogi se takih domnevno radikalnih misli ustrašijo.
Seveda, iz prej popisanih razlogov. Ampak ni večjega zločina, kot je otroka odtujiti od samega sebe. Ga že od mladih nog brez milosti navajati na to, da je produkt, ki ga je treba meriti in ocenjevati. In da se mu torej še najbolj splača postati igralec uspešnosti. Za kar seveda ni krivo zgolj izobraževanje, temveč učinkovito sodeluje tako rekoč celotna družba. Avstrijski dokumentarec Abeceda je prinesel podatek, da je 98 odstotkov vseh otrok visoko nadarjenih. Koliko pa jih potem dobi priložnost svoje darove polno razviti? Jaz sicer pravim, da je visoko nadarjenih v resnici sto odstotkov vseh otrok. Kajti veste, inteligenc je cel kup: čustvena, praktična, duhovna, socialna, intuitivna… Mi pa častimo samo eno.
Torej razum.
Pa še to skrajno pohabljeno različico. Uspešne družbe znajo prepoznati, da je pestrost misli velik kapital. Moderno dobo pa zanima samo enoumje. Slovenci vsekakor imamo sposobnost večglasnega petja, to smo v zgodovini že večkrat dokazali. Imamo pa žal to »hibo«, da smo izjemno čustveni in občutljivi ljudje, ki jih je zato tudi precej lahko spreti.
In to s krvavimi posledicami.
Tako so nas že večkrat krvavo sprli, da bi nas prisilili v enoglasno petje po taktu zelo sebičnih interesov peščice. Vsaka politična stranka pravzaprav že po definiciji zagovarja predvsem enoglasnost. Zato je v njenem interesu, da svoje privržence prepriča, da vsi drugi pojejo povsem narobe. V obdobjih, ko so jim ljudje manj nasedali, smo Slovenci živeli svojo zmožnost, da raznolikost misli strnemo v skupne cilje. Že dolgo pa smo žal brez dobrih zborovodij. Oziroma dobivamo čedalje bolj take, ki dirigirajo samo še po taktu zimzelenega hita Deli in vladaj.
Ha ha, tovrstnih didžejev prav res ne primanjkuje.
In tako lahko danes samo strmimo, do kam je prišla Slovenija v svoji razprodanosti. Na površini se kregamo in čedalje bolj sovražimo, v globini pa poteka roparstvo, o kakršnem bi lahko najpodjetnejši med starodobnimi gusarji samo sanjali. Slovenci bi morali čim prej stopiti skupaj in jasno reči: »Ne, ne gremo se več tako!« Tako imenovani levičarji in desničarji imajo v resnici mnogo preveč skupnih interesov, da se jim ne bi splačalo držati skupaj.
Že res. A kako doseči nujni miselni preboj?
Brez zborovodij zelo težko. Ne premorem prav veliko upanja, da bodo lahko to vlogo odigrali politiki – vsaj glede na vse, kar so izkazali doslej. Prav tisti, ki so nam najbolj obljubljali drugo Švico, so storili največ, da ni bilo o njej niti sledu. Zato bi bilo na tej točki razkroja nujno, da glas dvignejo prebujeni ljudje iz vseh strok – ekonomisti, filozofi, znanstveniki, novinarji… Vsi tisti, ki si v nasprotju s politiki še niso zapravili spoštovanja javnosti.
Namesto novih obrazov novi glasovi?
Če hočete. Neskončno dragocen je vsak javno povzdignjen glas, ki ga vodi pristna želja po sodelovanju in medsebojnem dopolnjevanju. Tudi tu bo treba seveda najprej preseči sledi izobraževalnih procesov. Še zdaj ne morem preboleti, kakšne igre učimo otroke igrati v sklopu pedagoških ustanov!
Vem, da še posebej ne marate med dvema ognjema.
Joj, kakšen pedagoški škandal! Otroke tako razklati v dve skupini in jih učiti, da je zmagovalec tisti, ki druge najbolj učinkovito zbija iz igre … Kakšna je to vendar perverzija!
Nekaj zelo podobnega sem razmišljal, ko sem v bazenu opazoval šolske otroke med igro vaterpola. Iz gruče igrivih posameznikov so bili v dveh minutah zreducirani na dve kričeči bandi, ki sta živeli samo še za to, da premagata druga drugo. Že kot otroke nas naščuvajo drugega proti drugemu in nas pošljejo na lov za trofejami, za prestižem.
Sprašujem se, kje so vendar vsi naši šolski pedagogi in psihologi. Zakaj vendar niso storili več, da bi razvili enako privlačne igre sodelovanja in dopolnjevanja? Šibkim členom je treba menda ja pomagati, da odklenejo skrite potenciale, ne pa jih uživaško zbijati iz igre! In otroke velja ja učiti, da prinaša zmago predvsem sodelovanje! In zmožnost prepoznavanja vseh priložnosti, ki jih prinaša človeška raznolikost. Zato si sam recimo prijatelje iščem tudi med drugače mislečimi.
Ker vas bogatijo predvsem ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, kajne?
Natanko tako. Nikoli ne bom pozabil, kako sem kot mlad pob prišel na obisk k svojemu duhovnemu očetu Tarasu Kermaunerju. Nekaj mi je na široko razložil in me potem vprašal, kaj o zadevi mislim jaz. Takrat sem zmogel samo: »Mislim tako kot ti.« Nakar je Taras kot veliki kolerik vstal in ohnel: »Ampak jaz nočem, da misliš tako kot jaz! Hočem, da misliš tako kot ti!«
Sam žal nisem srečal prav veliko takih učiteljev.
Za srečo je izjemno pomembno, da smo sprejeti in da znamo sprejemati – da znamo objeti in da se pustimo objeti. Zakaj otrok ne učmo tudi tega? Tudi go je treba vaditi. Pravzaprav zahteva več vadbe kot marsikaj drugega. Ampak tovrstne osebne rasti si žal ne želijo vladajoče klike, zato nas še naprej usposabljajo prav za to našo trenutno klavrno resničnost, v katero se začeli buditi celo največji zasanjanci. Ne razumite me narobe. Tekmovalnost kot taka je seveda čisto v redu… Nikakor pa ne izključujoča tekmovalnost.
In nikakor ne zbijanje.
Nikakor ne zbijanje. Čas je, da odrastemo se zavemo prave narave reči. Medtem izgubljamo energijo z medsebojnim bojevanjem, nam toliko lažje vlada tretji. Tako »leve« kot »desne« sponzorirajo isti igralci, ki zaradi naše razdeljenosti ves čas tiho vlečejo dobiček. Naša moralna dolžnost je, da se jim končno vendarle upremo, kajti prišli smo prav do roba.
Pri tem seveda ne misliva samo Slovencev, kajne?
Nikakor, skrajna polariziranost je danes globalen pojav. Me pa skrbi ta naša slovenska čustvenost. Tako kot znamo nesmrtno ljubiti, znamo tudi nesmrtno sovražiti. In bojim se… bojim se…
Ja?
Bojim se, da bi se utegnila s še malo zaostrovanja ponoviti situacija med drugo svetovno vojno in po njej. Težko bi ocenil, da smo se prav veliko naučili iz zgodovine.
Kaj ni že Bismarck prhnil, da uči zgodovina le to, da se nihče ne uči iz zgodovine?
Prav. A že zaradi žrtev na obeh straneh bi se morali kaj naučiti, se vam ne zdi? Iz pietete do njihovih usod.
Gotovo. Ne vem, zakaj mi misli begajo na začetek najinega pogovora. Torej na tišino. Morda pa se prav v njej skriva odgovor…
O tem ni dvoma. V tišini začutiš dotik svetega. Točneje svete enosti, notranjega stika z vsem bivajočim. Tu gori so mi posebno dragoceni obiskovalci, s katerimi lahko veliko skupaj tudi molčimo. Kar ne pomeni, da nismo povezani, da se ne čutimo. Kvečjemu nasprotno! Mnogi, ki pridejo, pa pridejo s strašljivo vrelimi glavami. In imajo potrebo najprej samo govoriti, govoriti, govoriti. Tu ni drugega, kot da jim dovolim, da spustijo paro. Potem pa vstanem in jih odpeljem do kakšnega čudovitega delčka narave v okolici ali pa jih morda malo pustim same s Kapro. Po tem so čisto drugi ljudje. No, in šele nato se lahko začne pravi pogovor.
Vir: Facebook / Emil Ledenko
Podjetje GVO bo 2. julija 2021 začelo z izkopi za izgradnjo optičnega omrežja Telekom Slovenije v Mozirju. Začeli bodo na Praprotnikovi 17, trasa pa bo potekala, kot je z rumeno črto označeno na zemljevidu. Z rdečo je označeno odlagališče za gradbene cevi.
V primeru potrebe po zapori ceste bo le-to označeno, obvozi bodo urejeni. Podjetje GVO bo o poteku del še posebej obveščalo stanovalce v okolici delovišča.
Vir: mojaobcina.si
PARTNERJI:
