Zgodovinski razvoj kraja Mozirje z okolico
Mozirje z okolico je v najstarejših časih pripadalo pokrajini Norik (Noricum), kamor so Rimljani prišli okoli leta 33 pred našim štetjem. Ob reki Savinji so nastajala rimska naselja, med njimi tudi v Mozirju, kar potrjujejo številne izkopanine. Ob preseljevanju narodov je pokrajina Norik prenehala obstojati in v 9. stoletju je Karel Veliki Karantanijo vključil v nemško – rimsko cesarstvo. Pokrajine ob reki Savinji so nato dolga stoletja predstavljale mejno grofijo, ki je nazadnje postala last celjskih grofov. Po njihovem izumrtju se je Grofija celjska preoblikovala v celjsko okrožje, ki je se je ukinilo leta 1849.
Izvor imena kraja gre verjetno prepisati slovenskemu korenu iz besede močvirje, kar zgodovinarji utemeljujejo z dejstvom, da je bila okolica Mozirja nekoč izredno močvirna.
Najstarejši potrjen vir o imenu »Mosir« je listina iz leta 1146, ki je darilno pismo oglejskega patriarha Palegrina, izdana v Tolminu, medtem ko se piše o imenu »Prossberch« (Prassberg) leta 1231. V izročilni listini Viljema Vovbrškega z dne 18. decembra 1241, se navaja provinca »Moziri« kot podatek “in provinca Moziri sive extra provenciam” – v provinci Mozirje ali izven nje.
Kdaj je Mozirje dobilo trške pravice in kdo mu jih je prvi podelil, ni znano. Domnevamo lahko, da se je zaradi zemljepisne lege to zgodilo zelo zgodaj, saj v raznih zapisih lahko razberemo, da so trški privilegiji »prastara pravica«. Vsekakor je Mozirje bil trg pred letom 1318, ko se navaja kot »marchet Prausperch«.
Mozirje sega od Celin do Soteske na levem in desnem bregu Savinje, proti jugu poteka meja nekdanje (združene) občine mod mozirskimi in braslovškimi Dobrovljami, na zahodu meji Križnik, na severu poteka meja Goličke planine Golte proti severovzhodu in vzhodu pa meji na naselje Florjan, na Skorno in na Slatine.
Gre za hribovito ozemlje, najvišji del so Golte. Med hribovitim svetom je nekaj bolj ali manj obsežnih dolin. Najvišja med njimi je mozirska, od Celin do Soteske, dolga približno 3 km. Mozirje stoji v majhni kotlini, ki se nahaja na prehodu iz Gornje v Spodnjo Savinjsko dolino. V začetku in koncu mozirske kotlinice je dolina se posebej zožena; tu sta pravi soteski, kjer je Savinja zarezala svoja strugo v trdi triadni dolomit po epigenezi.
V tej mali kotlini je nastal trg Mozirje, zanj pa je bil poglavitni faktor prometna lega. Reka Savinja je s svojimi pritoki omogočila razvoj raznih obrti in je zaradi svoje čistosti nudila vrsto raznih možnosti prebivalcem ob njej, sprva je tekla skozi mozirsko dolino povsem neukročena in tako povzročala zamočvirjenost in omejevanje obde1ovalnih površin v ravnini. Bila pa je pravi zaklad ribjega zaroda in zato za ribiče od blizu in daleč velika vaba. Vse do vpliva trtne uši in pojava raznih bolezni na vinski trti so se v neposredni okolici Mozirja razprostirali obsežni vinogradi, vendar so zaradi trtne uši gojenje trte povsem opustili.
Šolstvo
Decembra l774 je cesarica Marija Terezija potrdila splošni red za ljudske šole, ki je med drugim predvideval ustanovitev ljudskih šol v vseh trgih in mestih cesarstva. Po smrti Marije Terezije je njen sin Jožef II nadaljeval prizadevanja za uvajanje osnovnega šolstva in izdal vrsto ukrepov, ki so uresničevali načela občega šolanja mladih.
Prvi učitelj Franc Hofbauer iz Slovenj Gradca je v Mozirju prevzel posle šole leta 1787. Bil je Slovenec in ni povsem upošteval zapovedi, da je treba v šolah učiti izključno v nemščini. To dokazuje tudi prvi učbenik, ki ga je napisal leta 1795, hrani ga Slovenski šolski muzej v Ljubljani.
Razpoložljivi viri poudarjajo v začetku zelo slabo zanimanje za redno šolo, vendar pa se je kasneje stanje izboljšalo, posebej še po letu 1845, ko je bilo dovoljeno otroke poučevati v materinem jeziku.
Leta 1833 so pričeli z gradnjo novega šolskega poslopja. 14. julija 1872 so sklenili razširiti mozirsko šolo iz enorazrednice v dvorazrednico, to je potrdil tudi okrajni šolski svet. Novembra leta 1873 so pričeli s poukom v dveh razredih, hkrati pa so istega leta na šolskem odboru sklenili postaviti novo šolsko poslopje. Tako je bilo jeseni leta 1896 zgrajeno novo šolsko poslopje in istega leta 20. novembra se je začel v novi šoli redni pouk. Nova šola je bila zgrajena na mestu kjer danes stoji blagovnica.
Trško življenje
Kdaj je Mozirje dobilo trske pravice ni znano, z gotovostjo pa se trdi, da je to bilo pred letom 1318. Trg Mozirje je smel uporabljati grb po letu 1581, ko je nadvojvoda Karl potrdil trške pravice in hkrati predpisal podobo trškega grba. Življenje v nekdanjih trgih je bilo v marsičem podrejeno ozkim interesom najpremožnejših ljudi v kraju. Trška pravica praviloma ni bila dedna, kot primer; sinovi tržanov, ki so začeli gospodariti drugje, ne na domu, so morali zaprositi magistrat za potrditev trških pravic, takšno pravico je izredno težko pridobil tujec, zaradi zaščite domačega obrtništva.
Skupne pravice tržanov so bile: svobodno opravljanje poklica, možnost dosega trških dostojanstev, priprava drv za lastne potrebe v trških gozdovih, podpora v primeru onemoglosti, trško sodstvo, volilna pravica in dolžnost plačevanja raznih dajatev, spoštovanje trških in drugih predpisov. Izguba trških pravic je grozila, če je tržan za stalno zapustil trg, če je storil zločin in je bil zato izgnan, če ni plačeval davkov, če ni upošteval starih navad in običajev in če se ni hotel oženiti, pa je pred sprejetjem trških pravic to obljubil.
Pomembna je bila zaščita trških hiš, ki so bile pod posebno zaščito magistrata, da ne bi prišle v tuje ali nesposobne roke, je moral prodajo odobriti magistrat; to je veljalo tudi glede zastavitve hiše. Če je bila hiša na prodajo, so poskrbeli, da jo je lahko kupil domačin – tržan. Če ni bilo zanimanja med tržani, jo je lahko kupil tujec.
Trg Mozirje je po listini o trških pravicah iz leta 1581 imel pravico do dveh sejmov, na nedeljo po svetem Juriju in na nedeljo po velikem Šmarnu. Nadvojvoda Ferdinand je leta 1598 dovolil še dva nova sejma, 22 januarja (Sv. Vincenc) in 16. avgusta (Sv. Rok).
Trška uprava
Mozirje je bil trg s posebnimi pravicami. V raznih listinah se navaja kot municipalen (samoupraven) trg. Kraj je imel svoj magistrat kar pomeni nekakšno poglavarstvo, gre v bistvu za ožji občinski svet, ki so ga tvorili sodnik oziroma župan in svetniki. V mozirskem primeru zasledimo vseskozi dva svetovalca. Dokler niso uvedli županov, so na čelu magistrata bili sodniki, te so volili sprva letno, pozneje pa zasledimo triletne mandatne dobe sodnikov.
Izvoljen magistrat je moral biti potrjen od Žovneka kot zaščitne gospoščine. Vse seje magistrata so bile tajne, vodil jih je sodnik, kasneje župan. Sodno oblast je izvajal sodnik, vendar ni smel soditi sam, temveč skupaj z dvema svetovalcema, torej je sodil neke vrste senat, če pa je prišlo do kršitev magistratnih predpisov je smel izreci kazen oziroma sodbo sodnik sam.
Kadar so odločali o pomembnejših zadevah, so sklicali zbor tržanov, o poteku so pisali zapisnik. Kot posebna zanimivost je bila vloga četrtnikov v občinskem svetu. To so bili predstavniki tistih prebivalcev, ki niso imeli volilne pravice po takrat veljavnem redu, volili so jih v posameznih četrtih zato so jim tudi rekli četrtniki. Ti so smeli prisostvovati sejam občinskega odbora, niso pa imeli pravice glasovanja, lahko pa so v imenu sebi enakih nasprotovali sprejemu kakšnega ukrepa, ki bi ogrozil najrevnejše, torej tiste, ki niso imeli gmotne osnove za volilno pravico.
Občinski pisar ali sindik je bil osrednja osebnost takratnega magistrata oziroma trske uprave. Moral je znati vsaj nemško in slovensko, priporočljivo je bilo tudi znanje latinščine. Skratka bil je šolan mož, ki je užival v trgu izreden ugled. Opravljal je vse občinske pravne posle razen blagajničarskih, zato je v upravnih zadevah veliko pomagal tržanom , ki so bili večinoma nešolani in nevešči raznih javnih opravil. Mora] je poznati deželne predpise in bil je odgovoren za zakonitost v občinski upravi, bil je zaprisežen hranitelj in sestavljavec uradnih listin in aktov (pisem). Bil je neke vrste javni notar.
Sodstvo
Mozirje je imelo deželsko sodišče. Mozirsko sodno pristojnost naj bi izvajali na območju do izliva Pake v Savinjo severno od cerkve Sv. Antona (sedanje Skorno), vzhodno do vrha Smrekovca, od tam do vrha Medvedjaka, preko Suhe do Prihove in za tokom Savinje do izliva Pake v Savinjo.
Trški sodnik je na temelju privilegijev imel pravico izvrševati vse pravne posle, obravnavati vse sporne zadeve, izrekati sodbe, hudodelce prijeti, zaslišati in jih v treh dneh izročiti deželni sodniji v Žovneku.
V tistih časih so rabili za pravnika izraz justiciar, zadnji je bil v Mozirju Franc Pollos, ki je podal sodniško prisego 21. marca 1833. Trškega sodnika je morala potrditi zaščitna gospoščina Žovnek, volili pa so ga tržani. Za sodnika je lahko kandidiral tisti, ki je imel ugled, nuditi pa je moral jamstvo za dosledno opravljanje sodniških nalog. Volitvam je sledila zaobljuba in predstavitev sodnika.
Razvoj gospodarske dejavnosti
Mozirje je že od nekdaj bilo središče za obrt oziroma rokodelstvo. Tudi razne oblike trgov so se uspešno razvijale. Premožnejši tržani so pogosto živeli od lesne trgovine, veliko tržanov od obrti, ostali pa so tudi splavarji in žagarji, pa tudi lesnih posrednikov (barantačev) je bilo dosti. Splavarji so služili za prevoz raznega blaga, npr. za apno, oglje in druge izdelke domače obrti…
Do leta 1842 so vozili splav le do Mitrovice, tega leta pa je Janez LipoId pripravil prvo rajžo (tako so rekli splavarji potovanju na splavu) do Pančeva in Bele cerkve. Številni vozniki vprežnih voz pa so vozili macesnov les v Trst.
Kokarski lončarji so imeli v trgu Mozirje svojo postajo. Kot zanimivost naj navedemo, da je bilo v celjskem cehu še leta 1903 včlanjenih kar 81 kokarskih črmolončarjev. Ker navaja vir, da so imeli v Mozirju svojo postajo, si lahko mislimo, da so imeli Kokarčani tu tudi svojo cehovsko skladnico, saj je teh bilo v Mozirju več.
V dvajsetih letih tega stoletja najdemo po Lavkaufovem zapisu v Mozirju: štiri trgovce (drobnoprodaja), dva usnjarja, enega krznarja, dva barvarja, enega jermenarja, ključavničarja, kovača, kolarja, sodarja, lončarja, steklarja, dva čevljarja, tri krojače, enega kovača, dva mesarja, valjčni mlin, štiri žage in sedem gostiln. Verjetno pa popis ni popoln, ker v njem niso zajeti nekateri obrtniki, npr. mizarji, ki so gotovo tudi bili v trgu.
Mozirje ni imelo industrije v pravem pomenu besede, čeprav so leta 1884 v Ljubiji ustanovili Savinjsko tovarno barv in lesnih izdelkov. Najprej je bila v tujih rokah, šele po prvi svetovni vojni pa je postala domače podjetje, delniška družba, ki jo je vodil Alojz Goričar. Tovarna je zaposlovala le 25 delavcev, tri uradnike, imela pa je še obrat v Letušu.
V Zgornji Savinjski dolini pa so ljudje že od davno izkoriščali bogate vire vodne sile. Znani so primeri, ko so nekatere kmetije uporabljale vodno silo za vse vrste kmečkih opravil in si tako v višinskem in težavnem svetu pomagale pri opravilih. Posebno pogosti takšni primeri so v solčavskem oziroma lučkem predelu. Ob raznih potokih in strugah so ljudje postavljali mline, žage, in druge pripomočke za obdelavo in predelavo doma pridelanih surovin.